Anozmija — klinični pristop
Izguba vonja (anozmija) ali njeno zmanjšanje (hipozmija) sta lahko simptoma različnih stanj — od kroničnega rinosinusitisa in nosnih polipov do postvirusne poškodbe olfaktornega epitelija.
Kdaj posumiti na to stanje?
Motnje vonja je koristno aktivno povprašati v anamnezi, saj jih bolniki pogosto ne navajajo spontano. Posebej je pomembno vprašati o: trajanju simptomov, nenadnem ali postopnem nastopu, prisotnosti nazalne obstrukcije ali izcedka, prejšnjih virusnih okužbah zgornjih dihal in povezanosti z drugimi nevrološkimi simptomi.
Ključni simptomi in diferencialna razmatranja
Konduktivna anozmija nastane zaradi fizične ovire (edem sluznice, polipi, izcedek), ki preprečuje mirisnim molekulam, da dosežejo olfaktorni epitelij. Senzorinevralna anozmija nastane zaradi poškodbe olfaktornega epitelija ali živca (postvirusna, postraumatska, nevrodegenerativna).
Začetna diagnostična obdelava
Prednja rinoskopija in endoskopija nosu lahko identificirata konduktivne vzroke (edem, polipi, izcedek). CT sinusov je koristno razmisliti, ko obstaja sum na KRS ali anatomske nepravilnosti.
Konzervativno zdravljenje
Za konduktivno anozmijo zdravljenje osnovnega vzroka (intranazalni kortikosteroidi za edem/polipe, solna irigacija) lahko privede do okrevanja vonja. Za postvirusno anozmijo je olfaktorna trening terapija (OTT) — sistematično vohanje 4 dišečih snovi dvakrat dnevno — edina intervencija z dokazano klinično koristjo.
Kdaj razmisliti o nadaljnji obdelavi ali specialistični oceni?
Specialistično oceno je koristno razmisliti, ko: anozmija traja več kot 3 mesece brez izboljšanja, ko ni jasnega konduktivnega vzroka, ko so prisotni spremljajoči nevrološki simptomi, ali ko je anozmija unilateralna (zahteva izključitev intrakranialnega vzroka).
Povezane vsebine na portalu
Raziščite podrobne strani, algoritme, slovar pojmov in izobraževalna orodja, povezana s to temo.